Ob koncu preteklega stoletja je imelo Nemsko-avstrijsko planinsko drustvo na slovenskem narodnostnem ozemlju pet podruznic: kranjsko, mariborsko, celjsko, beljasko in trzasko. Tuji planinci so na nasih tleh markirali nemske poti in postavljali nemske koce, v katere Slovenci nismo imeli vstopa. Zato so se okrog leta 1870 pojavile pobude za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Vendar je takratna oblast preprecila ustanovitev drustva. Seveda pri tem ni ostalo in odlocilno pobudo za ustanovitev slovenskega planinskega drustva so leta 1892 dali "piparji", druzba mladih planinskih navdusencev, ki jo je vodil "nadpipar" Jozef Hauptman. Dne 27. 2. 1893 je bil v Ljubljani ustanovni obcni zbor Slovenskega planinskega drustva (SPD), za predsednika je bil izvoljen dr. Fran Orozen. Po vsem slovenskem ozemlju so zaceli ustanavljati podruznice in do leta 1914 je imelo SPD 26 podruznic s 3337 clani. Med dejavnosti SPD je spadalo markiranje poti, postavljanje planinskih koc, leta 1895 pa je zacel izhajati Planinski vestnik, ki je se sedaj glasilo Slovenskih planincev.
Pomembnejsi planinci tistega casa so bili Jakob Aljaz, ki je deloval v Triglavskem pogorju (leta 1895 je dal postaviti stolp na vrhu Triglava), Fran Kocbek, ki je bil 30 let nacelnik savinjske podruznice, pisec knjige o Savinjskih Alpah, predsednik Fran Orozen in mnogi drugi.
"Drenovci" (Bogumil Brinsek, Rudolf Badjura, Pavel Kunaver, dr. Josip Cerk, Ivan Michler, Ivan Tavcar) so prvi zaceli gojiti zimsko gornistvo, jamarstvo, alpinistiko, smucanje in planinsko fotografijo. Badjura je napisal kar 28 planinskih vodnikov.
Ena od pomembnejsih dejavnosti SPD je bilo tudi gorsko resevanje; Gorsko resevalno sluzbo so ustanovili leta 1912 v Kranjski gori, glavna pobudnika pa sta bila dr. Jernej Demsar in dr. Josip Ticar.
Hud udarec slovenskemu planinstvu je bila prva svetovna vojna. Po njej smo izgubili precejsen del narodnostnega ozemlja (Korosko, posocje, Primorsko, Notranjsko), drzavna meja pa je potekala cez vrh Triglava. Okrnjeno SPD si je v novi drzavi kmalu opomoglo, vendar pa so vse sile usmerili v gospodarsko stabilizacijo, zato so mladi planinci zaceli hoditi svoja pota in so leta 1921 ustanovili Turistovski klub Skala. Naceloval mu je prof. Janko Ravnik, idejni vodja je bil dr. Henrik Tuma, vodilni alpinist pa dr. Klement Jug.
V letih med vojnama se je razmahnil slovenski alpinizem, ki je v nasih stenah dosegel vrsto uspehov. Najpomembnejsi plezalci so bili Pavla Jesihova, Mira Marko Debelakova, Joza Cop, dr. Stanko Tominsek, dr. Miha Potocnik, Uros Zupancic, v Savinjskih alpah pa Vinko Modec, Boris Rezek in Vlasto Kopac. Sele leta 1934 so ustanovili plezalni odsek pri SPD, tako da je bil za alpinisticne uspehe najzasluznejsi TK Skala.
Leta 1936 je bila ustanovljena Planinska matica, v okviru katere je izslo nekaj pomembnih planinskih knjig (K. Jug, J. Gregorin, J. Kugy, B. Rezek in drugi) in zemljevidov (A. Knafelc).
Naslednji temeljni mejnik v delovanju SPD je bila druga svetovna vojna. Med njo je dejavnost SPD skoraj zamrla, saj so Nemci razpustili vsa slovenska drustva. Mnogo planincev se je vkljucilo v NOV in v bojih je padlo nekaj znanih predvojnih alpinistov, na primer Miha Arih, Miran Cizej, Matevz Frelih, Franc Herle, Fran Ogrin in drugi. Od 69 planinskih postojank jih je bilo 49 unicenih, ostale pa so bile precej poskodovane.
Po koncu druge svetovne vojne je planinska dejavnost spet ozivela. Ze 24. 2. 1946 so v Ljubljani ustanovili Planinsko drustvo Slovenije. Predsednik je postal dr. inz. France Avcin, naslednje leto pa arh. Vlasto Kopac. Ze leta 1948 so ustanovili Planinsko zvezo Slovenije, njen predsednik je postal Fedor Kosir.
V prvih letih po vojni so plezalci obiskovali predvsem stene v domacih gorah, po letu 1951 pa so cedalje pogosteje zahajali v tuje gore. Med stevilnimi odpravami v tuje gore so najbolj znane tiste v Himalajo, veliko uspehov pa so imeli nasi plezalci tudi v najtezavnejsih smereh v Alpah in drugih velikih gorstvih na vseh celinah.